HITREJŠI NAČIN
Eden najbolj časovno potratnih delov je nabiranje materiala za postavitev ognja. Torej čas lahko prihranimo tako, da že med potjo na lokacijo prižiga ognja nabiramo za prižig potrebni material, ob upoštevanju, da netivo prinesemo s seboj.
Poleg tega je hitreje, če ognjišče postaviš na območju, kjer je dovolj kamenja, kajti tako lahko le odstraniš vrhnjo plast listja in dračja z zemlje za pripravo ognjišča, potem pa območje obložiš s kamenjem in poenostavljeno ognjišče je postavljeno. V primeru, da se ognjišče obda s kamenjem se zmanjša potrebo po izkopu, hkrati pa se med kamenjem omogoči več dovodov zraka. Edina slabost je, da pri takšnem ognjišču veter lahko bolj nagaja pri prižigu in dokler se ogenj ne razgori.
Ogenj se lahko postavi ''po šolsko'' v piramido ali drugo obliko, lahko pa se ga postavi bolj na hitro. Morda kurišče in ogenj ne bosta izgledala tako lepo, vendar pa bosta zagotovo hitreje pripravljena. To ne pomeni, da je možno preskočiti osnove – dovolj netiva in dračja, ki se nahajata pod debelejšim gorivom. V primeru dežja ali zelo vlažnih tal je priporočljivo, da se ognjišče postavi na srednje debela polena, saj tako zmanjšamo vpijanje vlage iz tal, kar pomeni, da je manjša verjetnost, da nam bo nagajala vlaga pri prižigu.
Prižig ognja je mogoče pospešiti z že v
1. delu omenjenimi sredstvi, kot so razne kocke za žar ali dodatki. Sam prižig zelo poenostavijo tudi zloženci ali vata namočeni v etanol – vendar pa je njihov transport in hranjenje lahko problematično saj etanol hitro hlapi.
Za pospešenje peke se lahko znajdemo; najti je potrebno zgolj tanjši, ploščat kamen, ki se ga prečno položi na kamniti obod ognjišča – nad ogenj. S sežiganjem dračja pod njim mu lahko v nekaj minutah dvignemo temperaturo do mere, ko je na njem že mogoče peči kruh, meso ali kaj drugega, sicer je pri tem načinu peke potrebno vložiti nekaj več energije v neprestano dodajanja goriva pod ta del ognjišča, je pa hrana pripravljena mnogo prej, kot če bi jo pekli na palici.
V vmesnem času se seveda dela tudi na pridobivanju žerjavice. Z veliko količino dračja in posledično močnim plamenom tudi debelejša polena mnogo hitreje zagorijo. Obstaja celo možnost izmeničnih plasti dračja in debelejšega goriva, kar povzroči mnogo hitrejše začetno segrevanje.
Pri gašenju je pomembno, da združimo pasivni in aktivni način, pri čemer je zaželeno, da imamo s seboj tudi več vode, kot je potrebujemo za kuhanje in pitje, saj nam lahko precej olajša sam postopek. Z nalaganjem na ogenj lahko prenehamo kar
nekaj minut predenj je pečen zadnji hod našega obroka kajti žerjavica oddaja toploto še lep čas, ko na ognjišču ne gori več. Takoj, ko prenehamo s peko pa je dobro, da vso žerjavico čim bolj spravimo na kup, da se poveča toplota; nanjo pa dodamo dračje, ki se razgori in z večjo toploto poveča gorenje lesa, ki tvori žerjavico. Po približno dveh minutah takega gorenja kupček (žerjavico) razgrnemo na večjo površino, toliko kot nam jo omogoča velikost našega ognjišča. To poveča dotok kisika. Pri tem jo lahko nekajkrat premešamo, da se malo obrnejo spodnje in zgornje plasti; po dobri minuti pa najbolj vroče predele polijemo z odvečno vodo in nato dodamo še vlažno prst ali prah, ki ju imamo v bližini ognjišča. Nato ponovno premešamo. Nadaljnji postopek je enak postopku, ki sem ga že opisal v 1. delu članka.
Konec koncev v obeh primerih dobimo slasten obrok in prijetno druženje ob ognju v naravi le, količina časa, ki ga pri tem porabimo je lahko precej različna. Ne smemo tudi pozabiti, da pred pričetkom kurjenja preverimo, kakšno je stanje v okolju; ali velja prepoved kurjenja ognja zaradi povečane požarne ogroženosti ali kaj podobnega.
Dodatna literatura: