Pogledam pred seboj in zdi se mi, da se je eden izmed rjavih kamnov premaknil. No, potem to verjetno res ni kamen ampak nekaj drugega. Po mojih izkušnjah je možnosti veliko. Tako je, ko odrineš na globoko - rdeča barva izgine, ostanejo pa odtenki modre, predvsem pa rjave barve. Tak kamen je lahko marsikaj, lahko je velik rak, hobotnica, sipa ali pa škarpena - to so vsaj najbolj pogosti odgovori na opažanje. Občasno je seveda tudi le kamen in je navidezni premik povzročila svetloba ki se kar nekaj metrov više lomi na valovih.
Kraj miru zame je podvodni svet, ampak ni vedno tako. Pred več kot dvajsetimi leti sem mir našel z ribiško palico v roki, nekje ob morju, bolj ali
manj zgodaj zjutraj - nekje po četrti uri zjutraj. Kdo bi pomislil: "nori jutranji ljudje", ampak meni se to sploh ne zdi tako grozno. Jutra so res lepa, tišina, narava potem pričnejo peti ptice. Navadno se tudi veter umiri in morje se za nekaj trenutkov ustavi. To je mir, ki ga sam pogrešam vsak dan norenja med letom.
Sprva se je začelo z ribolovom z obale in treningi plavanja ločenimi od prvega - to so bili časi, ko sem še razmišljal kako grozni so ljudje, ki se potapljajo in s harpuno pobijajo ribe. Plavanje, ki me je vedno veselilo se je v poletnih mesecih prevesilo v potapljanje - iskanje školjk, sip in hobotnic, ob večerih pa preganjanje rakov po obali. Vsako jutro pa seveda zgodaj zjutraj, mnogo pred zajtrkom, še za nekaj ur ribiško palico v roke in na pomol. Vedno sem imel srečo, mogoče ne toliko z ribolovom temveč mnogo bolj z ljudmi. Na večini lokacij sem našel ljudi, večinoma starejše gospode, ki so bili navdušeni nad norim slovencem, ki je vsako jutro lovil ribe in marsikdaj so se mi pridružili, mi razlagali različne tehnike in jih pokazali. V nekaterih primerih, ko sem bolje spoznal njihovo situacijo se je izkazalo, da njihovi vnuki niso bili navdušeni nad ribolovom in tako so za ta del posvojili mene. Takrat se še nisem zavedal, kako dober občutek in kakšno težo ima, ko lahko nekomu predaš svoje znanje in kaže podobno navdušenje, kot si ga ti.
Ampak s starostjo so se tudi izzivi ribolova spremenili. Vedno več sem se potapljal, vedno globlje in posledično sem imel tudi vedno večjo željo po drugi obliki ribolova, kajti zaljubil sem se v svet, kjer lahko vidim še kaj več kot le plovec ali pa trzljaj vrha ribiške palice in s tem je prišla tudi prva harpuna. Sedaj ko gledam nazaj in razmišljam o svojem predhodnem odporu do harpun se mi zdi zelo neumno, kajti ravno s harpuno lahko odgovoren ribič najbolje skrbi za okolje. Ribo, ki jo vidiš imaš možnost še v naravnem okolju preceniti, ali je dovolj velika, da jo je smiselno in tudi dovoljeno ujeti za obrok. In posledično ne poškoduješ naraščaja po nepotrebnem - seveda je potrebno tukaj kar nekaj samopremagovanja, kajti brez tega ti tudi možnost vpogleda ne pomaga. Koliko rib potrebujem, koliko jih smem ujeti in pa kakšne bom lovil, je odločitev, ki je na meni. Potem pa pride še presoja kako ribo ujeti.
V potop, z namenom podvodnega ribolova, pri nas ne smeš z zrakom ali drugačno potapljaško opremo temveč le na dah; zato se je pred vsakim potopom potrebno umiriti, še posebno, če gre za potop v večje globine ali pa, da pričakuješ, da boš ribo na določeni lokaciji čakal. Samoobvladovanje in mir sta ključna. Zato je podvodni ribolov idelana spodbuda, da se pred njim pomiri vse morebitne spore, kajti če med potopom razmišljam o tem, kaj bi lahko še komu s katerim sva se ravno skregala, lahko povedal nazaj, potem od potopa ne bom imel nič. Ne bom imel zraka za dovolj globok potop, niti ne bom imel koncentracije, niti miru. Zato je tudi za podovodni ribolov potrben notranji mir.
Prvi vdih, drugi, tretji - poskušam se umiriti do mere, ko bom srčni utrip čutil brez, da bi iskal žilo, da ga bom brez težav slišal v ušesih, ne zato, ker bi mi srce tako razbijalo temveč zato, ker sem preostalo telo dovolj umiril, da mu lahko prisluhnem. Počasi ga štejem, in ko pade dovolj nizko je čas za potop. Lahko na 10 metrov globine, lahko na 20 ali več, ni važno. Če ni potop sproščen potem je
umirjena in lepa, če pa greš na silo potem je to kot šprint na 100 metrov in ko prideš iz vode si izčrpan. Mir pod vodo in okolica me vedno umirita nekaj neposredno nekaj pa posredno.
Čeprav po nekaj urah podvodnega ribolova pridem iz vode močno utrujen, pa je to čas za notranji mir. In vsak dan, se prileže lahko tudi večkrat.
Comments