Rutina nas včasih začenja utesnjevati, čas je za odklop, za avanturo in dogodivščino, za spremembo okolja in čas samo za vaju. Pojavljati se začenjajo trenja in zdi se ti, da te tvoj partner ne razume, da nekako ne morata priti na isto valovno dolžino. Zavedaj se, ne boriš se proti svojemu partnerju ampak se morata skupaj boriti proti težavi. Gozd je lahko terapevt za partnerske težave, prisila, da se spet povežeta in dom - prostor kjer si lahko to kar si. Midva sva se tako kar na hitro odločila, da potrebujeva čas za odklop, "duhovne vaje" in čas samo za naju, brez vsakodnevnih motenj, majhen košček na zemlji, kjer bova morala sodelovati kot eno, da nama bo uspelo. Nekaj dni nazaj sva se odpravila na bivakiranje v bližnji gozd.
Čeprav sva še tik pred odhodom imela določena trenja, pa sva ravno na poti do lokacije imela dovolj časa za razmislek in pogovor glede najinih občutij v dani situaciji. Prednost odmika v gozdu je ravno to, kajti odpraviš se stran od sto in ene motnje, ki jo ima domače okolje. Ko si v naravi, je pomembno le eno - zagotoviti, kar potrebuješ, da čim bolje preživiš. In ravno ta odsotnost motenj na eni strani, na drugi pa tudi ne bistvenih razmišljanj nama je omogočila čas, da sva se dobro pogovorila. Ko si z osebo, ki ti je blizu sprt, pa naj bo to prijatelj, partner, zaročenec, zakonec ali pa drug družinski član, s to osebo ne moreš kvalitetno sodelovati saj je v ozadju vedno grenak priokus. Nama je narava dala dodatno spodbudo in v njej sva si našla priložnost, da sva se zopet ujela in naredila nov korak v najinem odnosu. In za ta korak ni bilo potrebno veliko, le 12 ur odklopa od vsakodnevnih skrbi in motenj, da sva ponovno lahko zadihala s polnimi pljuči.
Prva naloga pri ponovnem tkanju vezi in začetek zbliževanja ter delovanja kot eno, je bila manjša reka ... in to brez mostu. Kaj zdaj? Čevlje dol in greva bosa čez.
Hladna voda in drseči kamni so bili prva streznitev, nato pa sproščanje vseh frustracij in bistrenje glave s hojo v strm breg. Ko hodiš po brezpotju, skoraj neprehodnem terenu ne moreš razmišljati o svoji jezi, žalosti ali razočaranju nad partnerjem/možem/ženo/fantom/dekletom. Edina stvar o kateri lahko in tudi moraš razmišljat je, kam boš stopil, da se ne boš po riti odpeljal v dolino. Pri tem početju ne moraš misliti na zamere, v danem trenutku si morata pomagati; odvisna sta drug od drugega. Ko so se prve zamere razkadile med plezanjem po strmem pobočju, je prišel čas za bolj položen teren in s tem tudi čas za pogovor. Ne pogovor o tem kdo je kaj naredil narobe oziroma kdo česa ni naredil, ampak čas, ko se pogovarjava kot prijatelja, o temah, ki se ne navezujejo na dogodke preteklih ur. Ob prihodu na najin košček pod krošnjami sva začela s pripravami za bivanje. Pomembno je bilo, da si delo razdeliva; ne toliko, da vse opravljava skupaj temveč, da vsak naredi nekaj in ima čas za razmislek, kljub temu pa si vseeno pomagava. Peter je napel visečo mrežo in Neža je pripravila ognjišče, Peter je pripravil kurivo in Neža je poiskala in ošilila palice za peko hrenovk.
S seboj sva prinesla tudi, že doma narejeno krušno testo, zato sva ognjišče naredila tako, da je bila na enem delu ognjišča narejena manša peč, pod katero sva prižgala ogenj, da je segrel kamen na zgornji strani. Kruh sva nato pekla na razbeljenm kamnu. Ker je bilo okoli najinega prostorčka veliko borovničevja, sva si pripravila še sladico - v testo sva vgnetla borovnice in pripravila sadni kruh ter ga spekla na kamnu.
Šele, ko sva imela pripravljeno žerjavico in se nama je večerja počasi pekla, je nastopil čas za resen pogovor. Pogovor o občutkih, doživljanju in pretekluh izkušnjah.
Skratka zapravila sva skoraj tretjino časa, ki sva si ga vzela za nepomembne stvari in šele sedaj prišla do resnega pogovora. Na prvi pogled morda to drži, v resničnem življenju pa ne. Zaradi časa, ki sva ga imela prej sva lahko razmislila o lastnih čustvih in doživljanjih v določenih situacijah, nisva bila več obremenjena z vsakdanom ampak le s tukaj in zdaj, zato nisva iz najinih težav gradila snežne kepe in jih kopičila drugo na drugo temveč sva se lahko umirjeno soočila s problemi, vendar ne kot celoto temveč z vsakim posebej.
Prijetno okolje in fizični napor sprostita telo in dobro delujeta na psiho, kar pomaga pri lažjem koraku nazaj iz problema in posledično bolj objektivnem pogledu nanj, kar pa odpira vrata najenostavnejšemu načinu reševanja situacije. Druga čustva in motnje hitro otežijo reševanje in človeka pripeljejo do obtoževanja osebe, ki je poleg njega vključena v problem - tu nastopi največja težava: problem postane vzvod preko katerega obdolžimo osebo s katero bi nujno morali sodelovati. Rek Eddija Cantorja pravi naslednje: "Marriage is an attempt to solve problems together which you didn’t even have when you were on your own", torej zakon (poroka) je poskus reševanja težav, ki jih nisi imel dokler si bil samski - to drži kot pribito in v resnici, bi vsaka zveza morala temeljiti na tem pristopu.
No in najin pogovor je bil prijeten, ob hrani, na toplem, stran od motenj in v skupnem soočanju z najinimi problemi z namenom iskanja skupne rešitve.