Kakšen teden nazaj sem zvečer pestoval otroka, ki navadno ne zaspi nikjer drugje kot v maminem naročju. Ker je postajal nemiren, sem se sprehajal z njim po prostoru in mu prigovarjal. Ob tem prigovarjanju je tema na nesla, da ga imam zelo rad; pa hkrati da imam zelo rad tudi njegovega nekaj let nazaj umrlega starejšega brata.
Ko sem o tem razmišljal sem opazil, da imam zelo rad oba, vendar vsakega na precej drugačen način. To je zagotovo posledica izkušnje, ki sem jo imel z vsakim od njiju. Starejšega sem spoznaval v času nosečnosti, saj je žal malo pred koncem nosečnosti umrl, ampak to ne pomeni, da se z njim ni bilo mogoče pogovarjati, ga crkljati, in imeti fizičnega stika. Spomnim se marsikaterega pogovarjanja, ki sva ga imela, na katerega se je otrok odzival z brcami in gibi, ki jih je bilo moč čutiti skozi trebuh. Pa to niso bili naključni gibi saj je stik iskal ravno na mestih, kjer je čutil, da se trebuha dotikam moja roka. Vsako jutro se je pritisnil ob trebuh in vzdrževal stik, dokler ni bil deležen božanja, ko je to dočakal pa se je počasi umaknil nazaj. Občasno se je podobno dogajalo tudi med dnevom, vedno pa lahko rečem, da sem opažal , da se otrok, čeprav še vedno v maternici, zaveda najine navzočnosti, besed in stikov, ki so bili namenjeni njemu, in nanje odgovarja. Sicer ti odgovori niso potekali z besedami, ni pa bilo nobenega dvoma, da se je zavedal najine navzočnosti, in na svoj način dodatno iskal stik z nama z ženo. Ker je bilo to v času Covid-19 pandemije, sem otroka na ultrazvoku prvič in edinkrat (živega) videl takrat, ko se mu je ustavljalo srce, toda verjetno eden najbolj presenetljivih in močnih spominov je bil, ko sva bila na poti na porodnišnično urgenco s slutnjami na najhujše. Takrat sva z ženo skupaj molila, in sredi molitve sem v roko, ki sem jo imel na ženinem trebuhu začutil tri šibke, vendar nedvoumno udarce v sredino dlani, kot, da bi me otrok želel pomiriti, da bo vse še vredu. To je tudi zadnji fizični stik, ki sem ga z otrokom imel pred njegovo smrtjo, približno eno uro kasneje.
Čeprav kljub boleznim, ki jih je imel ni dočakala rojstva, pa sva ga imela z ženo v času nosečnosti priložnost dobro spoznati in vzljubiti. In čeprav ga živega nisem nikoli držal v naročju, imam tega otroka zelo rad, je pa res, da je ljubezen, ki jo čutim do njega drugačna kot do sina, ki se te dni smeji in joka pri nas doma ter opleta z rokami in nogami.
Če se vrnem k začetku tega razmisleka, najinega mlajšega sina, nimam nič manj rad kot pokojnega sina ampak popolnoma drugače je, ker ta čustva izhajajo iz zelo različnih osnov, oz. s popolnoma drugačnimi skupnimi izkušnjami. Torej mlajšega sina imam zelo rad, nikoli si nisem mislil, da bo tako prijetno tudi med previjanjem, ampak, nasmeh otroka je nekaj najlepšega, njegovo navdušenje nad na videz nepomembnimi stvarmi, ki malo izstopajo ali po barvi ali po šumenju in obliki, lahko pa je to le kapljica vode, ki jo poizkuša prestreči.
Vsako jutro in večer, pred začetkom in po koncu dneva za udeležence, smo se animatorji in voditelji na Mavričnih počitnicah zbrali, in skupaj prebrali misel - vodilo za tisti dan, ena izmed teh misli se vrti okrog tega, kako je vsak otrok čudež, že s tem, da je in da je točno tak kot je. Razumsko gledano mi je bila ta misel vedno zelo všeč, ampak popolnoma drugačno vsebino dobi v kontekstu, ko ti umre otrok. In od tega trenutka gledaš na vsakega otroka drugače. Noeta sem imel že od začetka izjemno rad, nič manj kot njegovega mlajšega brata, pa vendar niti ne morem reči, da sem ga imel bolj rad. Vendar pa se je v vmesnem obdobju moj pogled močno spremenil . Čeprav bi rekel, da sem že prej razumel da je otrok čudež, pa na to popolnoma drugače gledam od trenutka, ko sem otroka izgubil.
Izguba Noeta me po 3 letih še vedno zelo boli, čeprav njegov brat prinaša nove veselje v naše življenje, ne more ga zamenjati in izbrisati spomina nanj, saj je vsak od njiju svoj človek, in z vsakim od njiju imam drugačne ter druge spomine. Oba sta v naše življenje na svoj način prinesla veliko radosti in kar nekaj bolečine, pa vendar so spomini in sedanjost tisti, ki so ključni, lepi. Kljub vsemu sem zato zelo vesel vseh najinih otrok, ki me vsak po svoje učijo, kako lep in velik dar so.
Comments