Včasih bi se mi zdelo lažje, da nihče ne bi vedel, da to pišem jaz. Da bi lahko dala ven iz sebe te osebne stvari, pa noben ne bi vedel, da so to moje misli, moja razmišljanja, doživetja. Ampak bom vseeno zapisala, objavila. Mogoče pa se kdo najde v tem, mogoče pa komu moj zapis pomaga, če ne ostane samo v moji glavi, na mojem listu.
Plan A je bil, da po poroki zanosim, zaključim 3. letnik, med porodniško spišem diplomo, diplomiram pred začetkom novega študijskega leta in v novem študijskem letu jaz začnem z magisterijem, otrok pa z vrtcem in tako naprej... Popoln plan.
Že plan A se je nekoliko preoblikoval, zamaknil in izšel drugače kot sem planirala, sem naredila plan B: V tem študijskem letu spišem diplomo, naredim strokovni izpit, diplomiram, dobiva živega in zdravega otročička, po končani porodniški začnem z magisterijem in tako dalje... Če pa se to ne uresniči pa je plan C, vse tako kot v planu B, le da se zamakne in tako dalje... In če se to ne uresniči je tu plan D, kjer enkrat že zaključim študij in se mogoče odločiva in oddava vlogo za rejništvo in postaneva rejnika. In tako dalje...
In potem sem dojela. Ni point, da naredim plan A, B, C, D...in se držim naslednjega, ko sedanji propade. Gospod ima zame popoln plan. To je plan A, ki ga že živim. In ni zraven še plana B, C, D... Namesto, da planiram svoje življenje po planih in se držim plana C, če plan B propade, se moram naučit sledit Gospodovemu planu. Ker on točno ve kakšen je. Najboljši zame. Za naju. Za nas.
Neža