En pomemben mejnik je za mano.
Pustila sem Noetu, da gre.
Do sedaj sem se oklepala dneva njegovega rojstva, se vračala tja in želela podoživet vse občutke.
Pretekli Uskovniški teden je bil zame eden najtežjih in po svoje eden najlepših. Pesmi, besede, narava, ljudje... Vse me je spominjalo na njega. In potem sem tem ljudem okoli mene povedala svojo zgodbo, najino, našo zgodbo. In se o tem pogovarjala. Vem, da sem naredila en velik korak naprej v procesu žalovanja. Vse možno sem razmišljala in obračala po mislih tam gor. In ko sem prišla v dolino sem začutila pravi mir. Mir, da sem lahko Noetu dovolila, da gre. Tako, kot morajo starši izpustiti svoje odrasle otroke, da gredo od doma, sem tudi jaz dopustila Noetu, da gre Domov. Občutek, da se ga ne oklepam več. In včeraj sem lahko z mirom v srcu odšla na pokopališče. Z občutkom, da ga grem obiskat. Mogoče nekaj podobnega kot grem na obisk k svojim staršem in ne občutim bolečine, domotožja, ko odhajam.
Res, tak mir občutim v sebi.
In morda bodo tisti prejšnji občutki še prišli nazaj, ampak v tem trenutku sem mirna. Da ima Gospod zame, za naju, za nas ORIGINALEN načrt in, da je Noe Doma.
Tam, kjer mu je lepo.
To pa ne pomeni, da sem/sva/ga bom/bova pozabila. Definitivno, da ne. Najin otrok je in z veseljem bova najinim prihodnjim otrokom (in vsem, ki vas (karkoli) zanima) govorila o njem.