Dva spontana splava, Noetova diagnoza in smrt...zdelo se nama je, da nama sedaj življenje lahko nakloni le še lepe stvari.
Ko sva se odločila, da je čas in, da bi si želela še enega otročička, sva čisto potiho upala, da bi se želja kmalu uresničila. Tudi vprašanj sva dobila kar nekaj, kdaj bo naslednji. Meseci so tekli in kmalu je bilo pol leta okoli, še vedno nič. Vrjela sva, da bi zdaj pa le lahko uspelo in še hitreje se je obrnilo leto. Z razočaranjem z vsako menstruacijo, s pritiskanjem na zdravnike, ki niso naredili niti koraka naprej. Ker sva se za Noeta odločila, da ne greva na umetno prekinitev nosečnosti, se to ni štelo kot tretji splav in nama preiskave niso pripadale. Ko sem zamenjala ginekologinjo so se stvari počasi začele premikati. Kljub temu, da sva se pred poroko pogovarjala o tem "kaj pa če ne bi mogla imeti otrok" nisva verjela, da bi se to res lahko zgodilo.
Še bolj se lahko pripravljaš, pa na to ne moreš biti dovolj pripravljen. Nisva verjela, da nama življenje lahko naloži še en tako težak križ.
Zaboli vsaka oznanjena nosečnost in vsako oznanjeno rojstvo otroka, ki je bil spočet kasneje, kot sva midva začela s trudom in rojen prej kot bi se najina želja po zanositvi izpolnila.
Mesece je trajalo, ko sva na vprašanje "Kako si/sta?" odgovorila z "V redu" ali "Kar dobro". In ko sva včasih povedala kako sem/sva v resnici in kaj stoji zadaj, so ljudje večinoma umolknili. Niso vedeli kaj nama reči na to. Pa tudi sama nisva vedela. To je mnogo težja preizkušnja, o nosečnosti in Noetovi smrti sva lahko odprto govorila. O tem težje. Ne, nisva močna, kljub temu, da navzven morda tako zgleda. Ja, boriva se naprej, kaj pa naj, a ta boj vzame zelo veliko energije. Vsakič znova iz upanja, v obup, predajo in samo ležanje na dnu, da spet zbereš potrebno energiji, vstaneš in spet greš naprej z novim zgonom in spet vse še enkrat. Vesčasno spraševanje kdaj, kako, zakaj, o prihodnostih, zdravilih, pregledih... In najhuje je to, ko rezultati vseh preiskav pokažejo vzorne rezultate in nikakršnih znakov, ki bi nakazivali na težjo možnost za zanositev. 1 izmed 4, 1 izmed 6, 1 izmed ?
A je lahko že konec preizkušenj?
Najprej sva se spraševala zakaj ne uspe, kasneje pa zakaj uspe ampak se ne obdrži.
Ko sva začela z zdravljenjem sem imela dva zaporedna zgodnja splava. Zanju pa sem vedela le zato, ker sem po navodilu naredila test še pred izostalo M. Kar bi lahko pomenilo, da jih je bilo v preteklih mesecih še več le, da midva tega ne veva, ker nisem vsak cikel naredila testa. Če je prišla M. je bilo to to, zakaj le bi metala stran toliko testov.
Ukvarjava se z mnogimi stvarmi, ki naju držijo po konci, ampak vedno je tu še ta temen oblak, ki ves čas visi nad nama. O tej preizkušnji ne moreva biti tiho, čeprav se vsaj 6 par sooča z neplodnostjo oz težavami z zanositvijo in se v zadnjih letih o tem več govori. Že eno leto je mučno čakati kaj šele mnogo let, kot se nekateri trudijo. Najuj je pa strah, čez kaj bova morala iti.
Včasih zmanjka energije, da bi še objavljala, kljub temu, da se nama dogajajo čudovite stvari in samo uživava v trenutku.
Midva samo prosiva za molitev.