Še sva tukaj! Malo sva poniknila samo v najin svet in na dopust. Da sva v tem času drug z drugim, da se probava nekoliko umirit od te norije zadnjih nekaj tednov, da na novo začrtava pot najinega življenja. Po porodu so se čustva izmenjevala kot aprilsko vreme in ne rečeva, da je to aprilsko vreme že čisto prenehalo s svojo muhavostjo. Iščeva pot po kateri naj greva. Že Noetova diagnoza nama je zamajala svet, ne rečeva da ni bilo težko, seveda je bilo, a sva to sprejela. Sprejela sva Noeta takšnega kakršen je. In potem je njegova smrt spet, ponovno, v tako kratkem času, zamajala temelje najinega sveta. Po eni strani se nama je po njegovi smrti odvalil kamen od srca, ne razumite naju narobe, zelo težko se je soočati s tem, da ne veš kaj te čaka naslednji trenutek, naslednji dan, mesec, leto... Bo otrok živel? Koliko časa še? In če bo živel, kaj bo z njim? Kako bo z njim v življenju? Kaj to pomeni za naju?...
In z Noetovo smrtjo in rojstvom sva vedela, da sva mu dala vse kar sva mu lahko in da je on že na lepšem, kjer ne bo trpel in da naju tam že čaka, da se ponovno srečamo. To v nama vzbuja mir.
Seveda pa je tukaj tudi žalost. Žalost, ki ti trga dušo in velika luknja, praznina. Vsak starš si želi, da bi bil njegov otrok zdrav in bi živel in nihče si ne želi, da bi preživel svoje otroke. Sploh ker na nek način s tvojim otrokom umrejo tudi tvoje sanje. V tebi se z nosečnostjo nabira ljubezen, ki naj bi jo po rojstvu izlil na dojenčka, pri nama pa ta ljubezen ostaja... Ob enem je v nama luknja, ker Noeta ni z nama, po drugi strani pa se v nama nabira ljubezen, ki je ne morava deliti z Noetom.
Se smejiva in jokava, na vzven izgledava trdna in vesela ampak tako je, vsak ve, da lahko svojo ranljivost pokaže le tistemu, ki mu najbolj zaupa, ampak ne bova pa se delala, da je vse v redu. Seveda, da žalujeva. Želela bi si, da bi bil Noe z nama in njega ne bo nadomestil noben naslednji otrok. Z Noetom sva postala starša, z njim sva šla čez vse prvič in to ima poseben čar. Pri drugem že ne bo vse novo, bova vedela čez kaj greva, ne bo več vse tako čarobno, ker ne bo prvič, ker bova to že poznala.
In zdaj rabiva samo začrtat nove poti v življenju, rabiva odklop od vsakdanjih stvari, da lahko najdeva stvari, ki naju v tem težkem obdobju veselijo, da bova lahko spet zaživela. In zaživela z zavedanjem, da sva starša, Noetova starša, da se ga bova spominjala in se bova o njen pogovarjala, ker je živel, ker nama je pokazal toliko dobrega in naju toliko naučil. Živet z zavedanjem, da je ob nama, ne tako kot bi si želela ampak nekoliko drugače in, da naju čaka, da se mu pridruživa, ko se izteče najino življenje. Ampak do takrat pa bova živela in vzgajala s spominom na Noeta in vse lepe trenutke preživete z njim. In zagotovo je bilo Noetovo rojstvo svetel trenutek v tem težkem obdobju in strinjava se, da je bil kljub vsemu to eden najlepših trenutkov v najinem življenju.
Mnogi so trenutki, ki naju spominjajo nanj in takrat je vse malo težje, ker privrejo lepi spomini in zavedanje, da bo pri tem tudi ostalo; nobenih novih spominov, nobenih iger, crkljanj, pogovorov, petja, izletov in še marsičesa... Takrat je težko ampak tako je, če se temu izogibava, da ne bi bolelo po svoje poizkušava zanikati najinega Noeta in beživa pred njim, namesto, da bi ga sprejela v celoti žal ne le v bolezni ampak tudi v smrti. S tem, ko bi bežala, le še poglabljava bolečino in trpljenje, ki iz nje izvira, saj na dolgi rok zapirava poti oz. poskušava zasaditi stezice, ki so včasih bile, čeprav oba veva, da jih bova še morala uporabiti. In ravno zato se trudiva soočati in sprejeti bolečino in dogajanje okoli naju v zadnjih tednih. Pogrešava ga. ZELO! Zato se je marsikdaj težko zavedati, da je še z nama, čeprav popolnoma drugače, kot sva si predstavljala in kot sva si želela.
Vedno bo del najine družine, tudi če ni fizično tukaj z nama.
Comments