Prva svečka na adventnem venčku je že prižgana, vstopili smo v čudovit čas v letu, ko se prižigajo novoletne lučke po večjih mestih, nekateri že okrašujejo smrečice in domove. Bliža se prihod prvega dobrega moža, Miklavža. December je mesec, prežet z evforičnim nakupovanjem, veseljem, prepevanjem božičnih pesmi, druženjem ob kuhanem vinu in drugim veseljačenjem. V zadnjih desetletjih je postal tak. Povečujejo se razlike med ljudmi. Nasproti tega norega veselja pa je žalost, žalost in razočaranje otrok, ki letos ne bodo dobili daril od Miklavža, Božička, Dedka Mraza. Družba dela otrokom utvare, kaj vse jim bodo dobri možje prinesli. Nič ni narobe s samim hrepenenjem in sanjami, so pa začeli predvsem otroci iz premožnejših družin dobivati ogromna in draga darila. Tega pa dobri možje ne nosijo. Tako se prvi veselo hvalijo z novimi telefoni, računalniki, električnimi skiroji in podobnim, slednji pa še mnogo bolj občutijo prepad med družbenimi sloji.
Specialni pedagog Marko Juhant, takole navaja: "kaj naj bi bilo primerno darilo za Miklavža: nekaj za obleči, nekaj za pojesti, nekaj za prebrati in nekaj za poigrati se."
Kaj pa je nama, ko sva bila mlajša, nosil sv. Miklavž? Ko sva bila majhna nama je sv. Miklavž prinesel sladkarije, tipično suho sadje, kot so na primer suhe fige, slive in dateljni, ter pomaranče in mandarine, kaj za obleči (nogavice, rokavice, šal...) in kdaj še kakšno uporabno "igračo". Včasih je bila to kakšna družabna igra, včasih knjiga, kdaj pa kdaj pa se je zgodilo, da je sv. Miklavž zraven vrečke pustil sanke ali smuči. Ja, sanke in smuči sta bila primera dražjih daril, vendar sva si jih prej dolgo želela in nisva dobila vsako leto novih. To je bilo tudi zelo uporabno darilo, še vedno vsako leto iz kleti potegnem tiste sanke in se grem sankat; če že ne na domači breg, pa na Ljubelj.
Kljub temu, da sva večja pristaša obdarovanja in praznovanja ob sv. Miklavžu pa se nama zdi pomemben tudi pomen obdarovanja ob božiču. Ampak to ne v današnjem potrošniškem pomenu božiča. Ne da bi si poklanjali draga darila, ampak malenkosti. Malenkosti so pomembne, saj z njimi sporočiš “pomemben/pomembna si mi” in “mislil/a sem nate”. Ker letos veliko otrok ne bo doživelo pravega čara božiča in navdušenja ob odpiranju daril, sva se odločila, da bova naredila vsaj majhen korak k čarobnosti božiča teh otrok in postala “Božička za en dan”. Na spletni strani http://new.bozicekzaendan.si/ sva izbrala otroka, ki bi mu rada polepšala božič, izbrala darila, vse skupa lepo zavila in oddala na zbirnem mestu. Tako majhna in preprosta gesta, ki bo enemu izmed otrok polepšala božič.
December je mesec luči. Mesta kar tekmujejo, katero bo obesilo več novoletnih lučk, kje bodo bolj unikatno okrašene ulice. Ljudje so si v najtemnejši del leta že v preteklosti želeli prinesti nekaj svetlobe in veselja. Zato so na oknih prižigali sveče. Žal pa je pravi pomen lučke že zdavnaj izginil iz spomina današnjih ljudi. V krščanstvu luč premaguje temo, dobro premaguje zlo in življenje premaga smrt. Kot taka luč simbolno prinaša upanje, ki je z rojstvom Luči tudi prišlo. Rojstvo Jezusa, v življenje prinese novo luč. Poleg tega luč tudi združuje in namen adventnega časa je to, da smo z bližnjimi.
Tudi skavti in skavtinje prinašamo luč. Luč miru iz Betlehema. Plamen simbolizira mir in spravo, spodbuja pa tudi razmišljanje o sočloveku v tem prazničnem času, saj ima akcija tudi dobrodelno noto. Vsako leto poleg luči miru pride tudi poslanica ali sporočilo, ki ga s plamenom odnesemo med ljudi. Tako tudi mi prinašamo luč, pa ne samo v domove, prinašamo jo tudi v srca starejših, osamljenih, revnih, bolnih… Prinašamo jo v srca drug drugemu. Zato namesto, da dom okrasimo z dolgimi verigami novoletnih lučk in plačamo gromozanski račun za elektriko, prižgimo svečko, zberimo se ob njeni svetlobi, pogovarjajmo se in pojmo božične pesmi. Preživimo prazničen mesec.
Ključne besede: obdarovanje, socialno šibkejše družine, lučke, potrošništvo, luč miru iz Betlehema, Božiček za 1 dan