Vstajenjska procesija na veliko noč v župniji Sora je meni osebno najlepša sveta maša v celotnem letu. Je nekaj posebnega, ko se začne praktično v temi in potem ob Aleluji pride luč. Samo vzdušje je nepozabno. Ker s procesijo začenjamo precej zgodaj (ob 4:00) je dogajanje sploh nekaj posebnega, kajti s svečko, ki jo vsak prinese s seboj hodimo v temi, izmenjujejo se zvonjenje, petje in godba; in pot, ki traja približno 1 kilometer, je čudovita priložnost za umiritev in molitev.
Letošnje leto je žal to potekalo drugače; kot je že župnik rekel včeraj ob blagoslovu jedi, da je sedaj brezposeln, ker nima verouka, bi lahko rekli, da je vsaj na čakanju, saj svete maše še vedno ima. Po drugi strani pa smo ministrantje popolnoma brezposelni, kajti ne potrebuje se nas v teh okoliščinah oziroma celo ne smemo biti navzoči, kajti duhovnik mora brez fizične navzočnosti ljudstva obhajati svete maše.
Del čarobnosti, ki je letos manjkal, ker smo bili doma le v družinskem krogu, bo treba nadomestiti drugače. Vsi obredi velikega tedna so v taki situaciji drugačni, kot pa bi bili običajno. Drugačni predvsem zato, ker je vsebina še vedno ista, vzdušja in osebnega stika, ki je običajno pa kljub e-povezanosti prek prenosa obredov v živo, ne moremo v celoti nadomestiti.
Pred leti sem ob blagoslovu vode in ognja želel odnesti velikonočno svečo do ognja kar s podstavkom. Že velikonočna sveča ima kar nekaj svoje teže, podstavek pa je mnogo težji. Rezultat mojega poskusa je prinesel obilico smeha vseh, ki smo bili takrat prisotni in ravno ta človeški stik je letos manjkal. Ogenj smo prižgali, blagoslovili in ponesli domov; prav tako smo k vstajenjski sveti maši (v dnevno sobo) prišli s svečami prižganimi na blagoslovljenem ognju, kar je imelo svoj čar, pa vendar so manjkali so-župljani, prijatelji in znanci s katerimi bi v živo delili to doživetje.
Letošnja velika noč bo ostala nepozabna. Vendar veliko bolj kot zaradi edinstvenosti dogodka, zaradi manjkanja določenih vidikov vzdušja, ki k temu pritičejo. Vonj kadila, orgle, petje, vzdušje, ki ga naredi prižiganje luči v cerkvi pred praznim grobom, množica ministrantov, ki ji zagotovo uspe kakšen manjši spodrsljaj, ki razelektri napetost ob svečanosti dogodka. Brez osebnih voščil z objemom ali pa vsaj stiskom roke se samo dogajanje zdi kar nenavadno prazno, saj skupnost ne deluje v običajni povezanosti.
Pa vendar kljub vsemu, tudi letošnja velika noč je unikatna. Prvič po zelo dolgem času nisem pri sveti maši ministriral v najbolj osnovnem pomenu besede, temveč sem bil bolj kot večina opazovalec iz klopi, navzoč v odgovarjanju vendar brez dodatnih nalog.