Dobili smo velikonočno darilo, Neža je na sprehodu našla zapuščenega mucka. Dobila sva najinega prvega otročička, prvo hčerkico - pa čeprav posvojeno. Čeprav sam nisem nikoli bil ljubitelj mačk, seveda ni bilo dileme, da je na nama, da se potrudiva po svojih močeh, da ohraniva mucka pri življenju.
Glede na velikost smo ocenili, da je star nekje med 2 in 7 dnevi, imel je še zaprte oči in na trebuhu ostanek posušene popkovine. Takoj, ko smo ga poskusili hraniti ob pomoči vatirane palčke ni imel še niti sesalnega refleksa. Pa vendar, nekako nam ga je uspelo prvi dan in noč hraniti z vatirano palčko in kapalko. Hiki – tako sva mucki dala ime zaradi neprestanega kolcanja in podiranja kupčka,
je hitro osvojila najini srci s svojimi poskusi kobacanja, iskanjem toplote in stika. Pri vsem tem je bila zelo glasna toda, ko si si jo naslonil na prsni koš, da je čutila toploto in srčni utrip se je povsem pomirila. Najina mala črna kepica, ki naju je zbujala sredi noči pa vendar naju to ni motilo. Oba z Nežo sva se zavedala, da je njeno življenje vredno vsakega truda.
Drugi dan sva navdušeno ugotovila, da se ji je uspelo polulati – majhni mucki imajo s tem pogosto težave. Imela je mnogo več energije, kadar je bila budna; bila pa je idealna za naju, občasno je zamijavkala s tonom, da sva oba poskočila ob misli, da se je oglasil gasilski pozivnik. Vseeno nama je njeno prekopicevanje močno polepšalo dan in seveda ni dileme, da se je večina najinih pogovorov z drugimi vrtelo okoli nje.
Ko sva šla na sprehod v gozd sva jo vzela s seboj. Seveda to ne pomeni, da sva jo nosila po rokah, temveč, da sva jo skrbno položila v volneno kapo, jo obložila z lisičjim repom, pleničko in postavila na srednje segret termofor, da bi ji bilo toplo in jo dala v nahrbtnik. S seboj pa sva vzela še stekleničko, da jo bova lahko nahranila, ko se zbudi. Nekajkrat se je zbudila in veselo plezala po nama. Se oprijemala s krempeljci in poskušala hoditi, pri čemer
pa so gibi izgledali bolj podobni plavanjudično prinesli marsikatero prasko. Pa vendar sva bila vsega tega zelo vesela. Praske niso bile globoke, kajti bila je še zelo majhna – v primerjavi z mojo dlanjo bi brez težav našel prostor za dve enako veliki bitjeci.
Tretji dan je vse potekalo podobno in Hiki je glasno in igrivo doživljala svojo okolico, pridno jedla in počivala na toplem, bodisi v naročju ali pa na termoforju. Popolnoma se je prikupili tudi Nežini psički Ruby.
Ruby jo je ves čas hodila gledat, sedela je ob njeni škatli, se premaknila, če smo premaknili njo. Čuvala jo je. Ima nek prirojen čut za majhne živalce, kljub temu, da kdaj z veseljem poje tudi kakšno miš, ki jo ulovi naša mačka. Zanimivo, da je že hrčka pazila in mu dovolila, da je plezal po njej, pa papigo, ki jo je cukala za brke… Vedno je zjutraj najprej prišla pogledat, pozdravit ta mala bitja vključno
s Hiki in šele nato je lahko šla ven lulat. Zvečer je prišlo na vrsto tehtanje in izkazalo se je, da tehta samo 103g, kar je primerljivo teži ene čokolade.
Četrti dan je potekal podobno kot drugi, zopet smo šli malo na sprehod, se igrali in počivali, toda proti večeru so se začele pojavljati manjše težave z dihanjem, zdelo se je kot, da ima delno zamašen smrček in, da malenkost težje diha, na žalost pa temu nisva posvečala večje pozornosti, kajti drugih znakov težav ni bilo. Hiki je še vedno pridno počivala in se stiskala k toploti s svojim puhastim telescem.
Toda vse se je spremenilo v četrtek zjutraj, njen peti dan pri nama. Že zjutraj se je poznalo, da nima prave moči in da težje diha in, ko sva poklicala veterinarja naju je zadelo, kot zelo močan udarec: verjetno ima okužbo dihal in praktično nima možnosti za preživetje zaradi svoje mladosti, niti ob uporabi inkubatorja in
respiratorja. Začela sva mrzlično iskati, kako bi ji lahko pomagala vendar pa žal nisva imela večjega uspeha. Na koncu je prišlo do tega, da sva se lotila že sama postavljati inkubator, ki bi omogočal vdihavanje zraka obogatenega s kisikom. Vendar sva bila prepozna. Najina mala posvojenka je okoli 12:30, kljub vsem naporom, ki so bili vloženi, nehala dihati.
Nikoli si nisva mislila, da se bova lahko v dobrih štirih dneh navezal na mucko v takšni meri, da bova kar nekaj časa zmogel zgolj jokati in božati malo trupelce. Čeprav je bila pri nama zelo kratek čas pa sva jo oba močno vzljubila in težko rečem, kdo je slabše prenesel izgubo. Majhna mucka – Hiki, je v teh dneh brez vsake dileme bila močno ljubljena in to ljubezen je tudi ona na svoj način vračala s preprostim zaupanjem, ki ga je polagal v naju in najino skrb v vsej svoji nebogljenosti. Čeprav se je končalo tako na hitro kot se je začelo in sva v teh dneh preživela marsikatero minuto brez spanja zaradi hranjenja, zagtavljanja topline, pa je bil vsak trenutek več kot vreden. Ko bi nam jih le bilo naklonjenih več.
Zagotovo je s svojimi majhnimi šapicami in krempeljci na njih, izgrebla globoko bolečino ob njeni izgubi.
Peter in Neža
16.4.2020