Najina kamnita hišica

Živeti skupaj, en z drugim, ni vedno najenostavnejša stvar. "Po poroki bo vse drugače" pravijo. Seveda bo, pa ne vedno tako, da bo lepše in enostavnejše, marsikdaj bo težje kot je bilo kadarkoli prej. "In srečno sta živela do konca svojih dni..." pravijo pravljice. Pa kaj še. Kdo pa pove o vseh prilagajanjih, prepirih, požiranju samega sebe in nejevolji, ki pride s prilagajanjem na skupno, poročeno življenje? Pravljice zagotovo ne. Vsi pričakujemo, da bo obdobje po poroki čudovito, ljubezni polno, zakonca se bosta zaljubljeno gledala in vse bo oh in sploh lepo, da fašeš sladkorno.

Ja, saj ne rečeva, da ni lepo, je čudovito ampak ljubezen se kaže tudi v vsakem prepiru drobnem ali malo manj, v bolečini, ki jo dajeva iz sebe pred drug drugega - bolečini prilagajanja. Zagotovo je biti v zakonu nekaj najlepšega, najboljše v najinem življenju je, da sva poročena in odlično se počutiva v tej vlogi. Ampak poleg tega pa pridejo tudi težki trenutki. Trenutki usklajevanja, spoznavanja drug drugega, prilagajanja, pregovarjanja... "Joj, šele 2 meseca sta poročena pa imata že težave. Ta zakon pa ne vem če bo obstal," bi rekla kakšna starejša gospa. Halo?! Prepiri in usklajevanje mnenj naju za kratek čas oddalji, da urediva misli, a na dolgi rok naju še bolj povežejo! Ravno v trenutku po razčiščenem prepiru najmočneje čutiva, da ima najin zakon močne temelje in svetlo prihodnost, seveda s kakšno nevihto ampak vendar svetlo.

V času spoznavanja sva zgradila temelje, zdaj gradiva zidove "najinega doma". Počasi gre, ampak z "andahtjo". Manjši zglajeni nesporazumi so kamni, ki gradijo najin odnos, večji zglajeni nesporazumi pa so večji kamni, ki pospešijo rast sten "najinega doma". Vsak prepir pomaga obrusiti kamen, da na koncu mnogo lepše paše v steno najinega doma, kot pa če bi zgolj nalagala neobdelane kamne enega na drugega.

Večino časa se imava lepo in zelo uživava v poročenem življenju, po eni strani sva si tako podobna in po drugi strani tako različna, oba trmasta in vsak hoče uveljavit svoj način dela za isti cilj. Takrat se krešejo iskre, ko se brusiva in se usklajujeva in prilagajava drug drugemu. Pravijo, da so si zakonci v poznih letih prav zato tako podobni, ker so v mlajših letih zgladili vse robove, ki so "pikali" enega ali drugega - in so postali eno. Eno meso.

Poroka je res prelomen dogodek in marsikdo pove, da je bilo leto po poroki zanju res težko, ampak se splača potrpet, ane? Pred poroko je vse tako lepo, metuljčkasto frfotajoče, potem pa kar naenkrat pridejo nesporazumi in prepiri. Sploh nismo pričakovali, da nam bo kar naenkrat šlo toliko stvari na živce in nas bodo motile. Kaj se je zgodilo z mojo čudovito punco, ko je postala žena? Kaj se je zgodilo z mojim čudovitim fantom, ko je postal mož?

Ha, nič se ni zgodilo! Zdaj jo/ga vidiš v polnosti, z vsemi talenti in napakami, z vsem kar ti je bilo v času skupne hoje prizanesenega sedaj udari na plan. Zdaj sta/sva več časa skupaj, živiva v skupnem domu in pridejo tudi trenutki, ko si želiva samo čas zase. In za nikogar drugega. Pridejo jeza, žalost, razočaranje. Ta čustva si/sem prej, ko še nista/nisva živela skupaj, lahko skril/a, zdaj pa jih moraš/moram krotiti, zadrževati in pokazati na način, da ne prizadeneš/m drugega. No pa ne gre le za to. Kar naenkrat moraš misliti še na nekoga in ne le nase, na finance, gospodinjske dejavnosti, usklajevanje urnikov... Predvsem pa je težko uskladiti sisteme. A veš, ko si navajen/a stvar početi na en način in potem ugotoviš, da tvoj so zakonec to stvar počne na čisto drug način? Po možnosti še na način, ki ti gre blazno na živce? Popolnoma te razumeva (in probava razumeti tudi drug drugega, kar je včasih še težje). Preprosto to res ni najlažja stvar v življenju. Spreminjanje navad. Nekateri pravijo, da stres povzročajo tudi strošek poroke in urejanje novega doma. S slednjim se močno strinjava. Jaz hočem to, on/ona hoče tisto, jaz bi postavil/a tako, on/ona drugače... In tako gre lahko v nedogled. Šele, ko postavljaš stvari v stanovanje lahko ugotoviš, kako različne okuse imata. Pri nama se je recimo zataknilo pri obliki kozarcev za sol, sladkor, moko, testenine... Neža bi ovalne (beri: okrogle), Peter pa vogalne (beri: pravokotne). Popolnoma banalna stvar, za katero sva se začela kregat en dan zvečer in končala naslednjega popoldne. No in, ko sva zgladila prepir, se pobotala in ugotovila, da se prepirava za čisto brezvezno stvar in tu ni stvar taka, ti vs. jaz ampak midva vs. prepir, sva položila nov kamen na najino zidajočo se kamnito hišico - najin zakon.

Pa še ena mogoče prav hecna stvar. Ali veš, da se moraš navadit biti mož/žena? Na začetku, kmalu po poroki reeeees nimaš občutka, da zdaj pa nista več fant in punca/zaročenec in zaročenka. Konec koncev pa sta mož in žena "dve" osebi, ki skupaj rešujeta probleme,

ki jih ne bi imela, če bi ostala samska.

Neža & Peter