Moj da - korak od zaljubljenosti do ljubezni

Že v času spoznavanja sva se ogromno pogovarjala in še več bi se lahko. Kaj hitro sva ugotovila, da imava več skupnega kot sva pričakovala. Že od vsega začetka je kar nekako vse klikalo, vse se je poklopilo in obadva sva vedela, da nimava želje po kakšni burni, kratki romanci ampak si želiva stanovitno razmerje, ki bo kot varen pristan, da bova v njem to kar sva in bo trajalo. Da se bova TRUDILA, da bo trajalo.

Seveda pa sva za pot odnosa morala tvegati. Vsak odnos je tveganje. Osebe ne poznaš še tako dobro, da bi vedel/a kaj pričakovati od nje in ne veš ali bodo lastnosti zaradi katerih si se zaljubil/a vanjo trajale tudi, ko bo prva zaljubljenost popustila. Od tu naprej je vajin odnos odvisen samo od vajine odločitve, pogovorov in truda, ki ga bosta vložila v odnos.

Ko poznaš želje, strahove in vsaj delček razmišljanja osebe, moraš prisluhniti tudi sebi. Kaj čutiš poleg zaljubljenosti, ljubezni, veselja, igrivosti; ali čutiš v sebi mir? Da bo oseba, za katero se odločaš, ob tebi vse življenje, ob vseh preizkušnjah, ob vseh doživetjih, predvsem pa takrat, ko bova oba stara in siva (bova še znala drug v drugem videti osebo izpred davnih let?).

Vse se začne in konča s pogovorom. In tudi pri nama se je. Pogovarjala sva se o najinih preteklostih, zanimanjih in tudi željah za prihodnost. Tako je čisto spontano prišla tudi želja, da se poročiva mlada. Ne da bi pritiskala drug na drugega glede tega, pogovarjala sva se o željah za prihodnost, najinih sanjah in kako bo. Pogovarjala sva se o poroki, otrocih, načinu življenja in možnostih. Nisva hitela, poroka se nama je zdela kot meglica daleč na obzorju, "ko bo pa bo" sva si mislila in samo sanjarila o skupni prihodnosti, delala miselne vzorce z idejami in risala načrte skupnega življenja. Ob Neži sem, ko sem razmišljal o zaroki, čutil navdušenje, pričakovanje, predvsem pa prijeno toplino in mir. In brez zaskrbljenosti »Kaj pa če?« ampak bolj z mislijo »Kako bova skupaj šla skozi življenje?«. Ni bilo dvoma, da nama bo uspelo. Vedel sem, da je Neža tista, ki jo želim ob sebi in za katero verjamem, da želi tudi mene. Na mojo srečo se je strinjala.

Kako sva vedela, da sva si usojena? Po pravici povedano, ne vem. Enostavno čutiš, da z nekom želiš biti/živeti. Zaljubiti se in biti zaljubljen je nekaj najlepšega in v zanosu teh občutij se vse zdi mogoče. Tej osebi lahko zaupaš, poveš ji svoja skrita občutja, ob njej se počutiš dobro in z njim/njo vedno najdeš kakšno novo dogodivščino, ni ti dolgčas ob njem/njej. Najti osebo, ki bo ob tebi celo življenje pa ni le v všečnosti, izgledu, razmišljanju ter ostalih delih ki so nam všeč (ali pa nam niso) pri ljudeh okoli nas. Od zaljubljenosti do ljubezni je velik korak - moj da.

Imava ogromno skupnih lastnosti in želja, kar seveda ne pomeni, da se v čem ne razlikujeva, imava različna mnenja in tudi skregava se za kakšno stvar, ki bi jo vsak naredil po svoje. Če se že v vrednotah in idejah močno strinjava pa je želja po izpeljavi marsikatere ideje vse prej kot složna. Nisva kopija drug drugega, imava pa podobne želje, nazore, sanje, prepričanja, hobije... To naju združuje in daje najini zvezi neko novo moč. Čarobnost zveze pa so različnosti, to da eden zna eno in drugi drugo ter se tako lahko dopolnjujeva. Predvsem pa, da se trudiva za zvezo. Ni vedno vse rožnato, tudi težji časi pridejo in to kar naju veže takrat je odločitev za odnos, brez te odločitve bi lahko že zdavnaj vrgla puško v koruzo (ampak je škoda, da bi poškodovala kombajn ;P) in obupala drug nad drugim, pa tudi dobra mera potrpežljivosti je v vsakem odnosu zlata vredna. Ni dvoma, da naju čaka kar nekaj preizkušenj, vzponov in padcev, ovinkov in klancev. To je del življenja, mnogo lažje pa bo, ker bova to pot prehodila skupaj.