Gozd je čudovito sredstvo za pomirjanje, iskanje adrenalina, izboljševanje koncentracije, pomirjanje oči, raziskovanje in dogodivščine, pravzaprav z izjemo človeške družbe, ki jo moraš peljati s seboj, lahko pokrije večino želja za otroško raziskovanje in norenje. Od izbire, v kakšen gozd se odpraviš in kaj v njem počneš je odvisno katero od potreb z njim človek zadovoljuje. Zagotovo pa v gozdu nikoli ni dolgčas, če se vsaj malo potrudiš in opazuješ kaj se okoli tebe dogaja, najsi bo to med sedenjem na štoru in poslušanjem zvokov, ali pa z moje strani bolj realistično, poskušanje predhodnega ob intenzivnem odganjanju komarjev.
Zame je gozd nekaj najboljšega, kajti ravno v njem se moje razpoloženje stabilizira. Pojmi iz prvih dveh vrstic me pogosto privabijo v gozd, iz njega pa odidem vsakič drugačnega razpoloženja kot sem prišel: malo utrujen pa vendar nasmejan. Za vsako razpoloženje se v gozdu najde aktivnost, ki odgovarja nanj. Še bolje je ker se lahko z eno dejavnostjo pokrije večino naših potreb. Ena izmed najgloblje zakoreninjenih človekovih dejavnosti, ki izhaja iz potrebe po preživetju je nabiralništvo. Osebno mi je to ena izmed najljubših dejavnosti v gozdu saj odgovarja na večino, v zgornjih vrsticah zapisanih potreb, saj se med seboj kljub navidezni nasprotni poziciji dobro dopolnjujejo.
Za primer tega dopolnjevanja lahko vzamem nabiranje gob, ki te delno potegne delno pa prisili v določeno stanje. Ko stopim v gozd z željo po iskanju in nabiranju gob, je prva stvar, ki jo moram doseči notranji mir, če tega ni, je uspeh vsekakor precej drugačen, hkrati pa že okolje pomirjevalno vpliva name; od prijetnih naravnih barv, do glasov živali, zvokov vode in listja. Za najdbo gob, tudi če dobro poznaš teren po katerem hodiš je nujno dobro opazovanje, še posebno, če je pred tabo že kdo hodil po istih krajih, vsekakor pa opazovanje brez koncentracije ne pomaga. Če imam čas sem lahko v gozdu kar nekaj ur – mnogo dlje kot bi koncentracijo ohranjal v zaprtem prostoru, in vendar mi v gozdu nekako uspe. Raziskovanje je vpeto že v osnovo nabiralništva, prav tako iskanje. Mir, je obvezen dejavnik pri nabiranju, adrenalinski podvig pa je na drugi strani v celoti stvar osebne odločitve, glede na lokacijo, čas in kraj nabiranja. Razgibanost slovenskega površja je več kot primerna za iskanje adrenalinskih doživetij. Imamo nemalo grap in sorazmerno strmih pobočji, ki jih prekriva gozd. Če se teren, ki vključuje tudi malo plezanja po bregovih vključi k nabiranju gob, potem je adrenalinska dogodivščina zagotovljena. Tudi iskanje gob ponoči, s svetilko je prav tako zanimivo doživetje, kajti ko je človek omejen na snop svetlobe, ki mu kaže pot, preostali del pa zapolnjujejo zvoki živali, je vsekakor zanimiv vsak korak; ali celo brez luči in ob naravni svetlobi polne lune. Sicer vse tri omenjene možnosti prinašajo svoj delček tveganja, ki pa se ob dobri obutvi in previdni stopnji lahko precej zmanjša. Natančna stopnja nas prisili v trening koordinacije za katero pravimo, da se z današnjim – računalniškim načinom življenja izgublja. Če pa je za nameček na poti še kakšno podrto drevo, postanem kakor mešanica otroka in opice, ki pleza, skače in se igra med debli, vejami in podrastjo. Ob takih trenutkih mi je tudi popolnoma jasno, zakaj kdo občasno reče, da dekleta odrastejo, fantje pa le zrastejo 😉
Preživetje brez narave ne bi bilo fizično mogoče, sam pa si življenja brez gozda ne predstavljam, toda ne le zaradi hrane in vode (kar je tudi res), ampak predvsem zaradi preostalih bolj duševnih hranil, ki jih je v gozdu mogoče dobiti.
Gozd je zato nekaj najboljšega, kar lahko ponudimo našim sledečim generacijam. Z njim lahko otroku pomagamo pridobiti ljubezen do narave, raziskovanja in čas v družbi, ki jo lahko pelješ s seboj in z njo kvalitetno, predvsem pa brez motenj preživiš čas v naravi.