Kot deklica sem sanjarila o poroki in si zamišljala kako to bo. Nekoč. In potem kar naenkrat sem spoznala Petra in vedela sem, da se želim z njim poročiti in to ne nekoč, po koncu študija ampak v roku parih let. In potem sva se zaročila. Prvi padec na realna tla. Da poroka ne bo "enkrat v prihodnosti" ampak, da se mi obeta prav kmalu in to z moškim s katerim želim preživeti preostanek življenja. Poleg tega, da je bil to padec na realna tla, me je po padcu katapultiralo med oblake. Iskanje idej za poroko, organizacija, izbiranje obleke itd. Po eni strani mi je v glavi takrat odzvanjalo, da je tisti določeni dan čez eno leto še daleč, po drugi strani, pa da bo eno leto minilo kot bi mignil. In en mesec pred poroko sem bila prepričana, da jaz ne bom ena izmed nevest, ki so vse na trnih in nervozne pred poroko ter, da bodo priprave potekale v miru in sproščano, sploh ker sva se priprav in organizacije lotila že dovolj zgodaj in bi nama samo nekaj malenkosti ostalo za zadnji mesec. Korona nama je sicer malce pomešala štrene, a sva vse speljala in zdelo se mi je da gre kljub spremembi vse po planih. Brez panike, mirno.
Naslednji udarec, ki pa me je reees prizemljil je bila dekliščina. Zaradi omejitve druženj me je popolnoma presenetila, nisem jo pričakovala in sanjalo se mi ni, da mi bo par prijateljic pripravilo še zadnjo žurko v samskem stanu.
Hvala vam drage prijateljice, neizmerno ste me presenetile :D
In šele po dekliščini sem zares dojela, da poroka ne bo "nekoč" in "čez nekaj časa" ampak, da so mojemu samskemu stanu šteti dnevi. Pa ne da bi mi bilo toliko do samskega stanu, pravzaprav sem veliko bolj srečna s Petrom ob sebi. Me je pa zadelo dejstvo, da se začenja novo obdobje mojega življenja, da bom za seboj pustila preljubi domači kraj, predvsem pa, da se moja brezskrbna mladost nekako končuje in, da me bodo na domači kraj in vse to vezal samo še spomini. Hecno, poslavljam se, kot da grem na drugi konec sveta in ne samo z vasi v mesto od koder do doma še vedno pridem peš v dobri uri in z avtom v približno desetih minutah. Ja, veselim se življenja s Petrom, a se ob enem oklepam starega življenja. Naslednji dan, po dekliščini, sem celo dopoldne jokala, ker nisem mogla verjet, da se to res dogaja in, da se bom res poročila. Pa sem si mislila, da mene ne bo premagala živčnost pred poroko. Jok je bil predvsem zaradi veselja, ker od veselja kar ne morem verjeti, da se to res dogaja in malo zaradi žalosti ker se poslavljam od starega načina življenja in malo zaradi strahu, ker se podajam v nekaj čisto novega. Pa ne da bi bila tako navezana na neke materialne stvari, predvsem sem navezana na spomine, na katere me spominjajo določene stvari v domačem kraju in mojem domu. In osebe. Kljub temu, da ne bom šla daleč stran, pa ne bom imela več možnosti, da prijatelje, sosede, ki so mi bolj kot družina kot prijatelji, obiščem kadarkoli, se sprehodim čez cesto in sem že tam.
Pogrešala vas bom.
Včeraj zvečer, ko sem se odpravljala spat me je napolnjeval tesnoben občutek strahu, strahu pred neznanim in oklepanje preteklosti in spominov. Včasih se mi je zdelo, da je veliko lažje se preseliti nekam in pustiti dom za seboj kot pa sedaj. Prebrala sem dnevni odlomek iz Sv. pisma in misel, zapisano zraven in zmolila za moč, da premagam ta strah, za lep poročni dan, srečen zakon in se priporočila Gospodu, pa še vseeno ni prišel tisti pričakovani mir. In sem odprla še Sveto pismo. Slišala sem že kar nekaj pričevanj, ko so ljudje v stiski ali, ko so potrebovali odgovor, odprli Sveto pismo in odprlo se jim je tako, da so dobili ravno tak odgovor, kot so ga potrebovali. In sem naključno stran odprla tudi jaz.
»Klical sem tvoje ime, GOSPOD, iz najgloblje jame. Slišal si moj glas: ''Ne skrivaj svojega ušesa pred mojim klicem na pomoč!'' Približal si se na dan, ko sem te klica, rekel si: ''Nikar se ne boj!''
In se nisem več bala. Prišel je tisti mir, ki sem ga potrebovala.
Gospod mi pravi: ''Nikar se ne boj!''«
Danes se je vame spet naselil nekakšen nemir. Drugačen kot včeraj. In se s Petrom
pogovarjava o vremenu, kajti za najin poročni dan ni napoved najbolj sončna in mi napiše kje se mu je odprlo sveto pismo, pa sem šla poiskat ta odlomek in tudi meni se odpre Sveto pismo na istem odlomu, ki pravi »Kajti glej, tema pokriva zemjo in megla ljudstva, nad teboj pa vzhaja GOSPOD in njegovo veličanstvo sije nad teboj. Narodi bodo prišli k tvoji luči, kralji k siju tvoje zarje.«
Zgleda Tisti tam zgoraj pravi, da bo najin poročni dan, kljub dežju, lep in ima za naju prav posebno misijo. 😉
Neža