Ah, ta virus!

Širjenje virusa in radikalni ukrepi za njegovo zajezitev so prestrašili ljudi in nas prisilili, da se umaknemo v varno udobje doma, ne hodimo več okoli in se ne družimo. Dneve preživljamo z družino in najbližjimi. Kaj hitro pa neprestano tičanje skupaj prinese marsikatero nevšečnost, nesporazum in nepotrpežljivost.

Čeprav le ne preživiva toliko časa skupaj, saj v tem času pomagava tudi pri civilni zaščiti in so se pokazala marsikatera opravila, ki jih sicer človek ne opazi, se tudi pri nama pojavljajo nesporazumi in nekaj nepotrpežljivosti. Ljudje nismo več navajeni, da bi toliko časa preživeli skupaj, v tako majhnem prostoru z istim človekom - zaradi razmer, kjer se oba srečujeva z ljudmi, ki so potencialno lahko prenašalci virusa, sva se odločila za

skupno karanteno, da slučajno ne bi okužila obeh družin - in močna volja je potrebna, da vzdržujemo dobre medsebojne odnose. Marsikdo v teh dneh odhaja ven iz stanovanja, v naravo, le malo pa se jih zaveda, da to ne pomeni, da hodimo na turistične točke in po najbolj znanih poteh, kjer lahko srečamo množice ljudi. Seveda je dobro, da smo na svežem zraku, ne pa tudi v množici ljudi!

Ker tudi midva težko zdrživa v teh sončnih dneh v hiši nekaj časa porabiva za delo na vrtu, ki se sedaj kar kaže ali pa globoko v gozdu, na bolj nedostopnih terenih, kjer ni možnosti, da bi koga srečala. No, mogoče le kakšno divjo

svinjo 😜.

Definitivno je v gozdu lažje shajati, kot doma v zaprtem prostoru. Že to, da nekam greva, da spremeniva okolje pomaga, potem pa še pogovor med potjo in nato urejanje okoli najinega "kraljestva". Za postavitev ognja imava nekako že podzavestno razdeljene naloge, Neža nabere dračje in druge veje, Peter pa med tem očisti ognjišče in okoli njega ter se loti postavljanja ognja. Ogenj vedno prižgeva skupaj, s kresilom. Ko ogenj že gori Neža začne s pripravo hrane, Peter pa uravnava gorenje ognja in pripravi pečici za peko.

V gozdu vsak ve, kaj je njegova dolžnost, za stvari, ki niso razjasnjene pa se odločiva skupaj. Doma pa ima vsak svoje obveznosti in pričakovanja in kaj hitro se zgodi, da se premalo poslušava in predvsem slišiva zato pride do nesporazuma. Ja, učiva se še, ni tako lahko kot se sprva sliši, da si z nekom. Ko si sam, se večinoma oziraš samo nase in samo sebi prilagajaš urnik, ko si v zvezi pa moraš gledati še na drugega, skupaj morata usklajevati urnike in gledati, da bo obema prav, pri tem pa se učiti popuščati.

Pandemija koronavirusa se morda sliši grozno, vendar pa bo v tej pandemiji največji pokazatelj trdnosti prav medsebojni odnos ljudi, ki so prisiljeni preživljati čas pod isto streho, in sicer dan za dnem, skupaj. Današnji stil življenja nam omogoča, da čeprav živimo skupaj lahko živimo drug mimo drugega saj imamo toliko aktivnosti, da se doma komaj srečamo; trenutna ustavitev ali pa vsaj upočasnitev ritma življenja pa je prinesla spremembo - povratek za kar nekaj let nazaj; v čas ko se je večino stvari opravljalo skupaj in kjer je bilo sodelovanje edini način za preživetje. Vsak od nas se kdaj znajde v stiski zaradi pritiska preostalih ljudi okoli njega zato ne pozabi, da čeprav smo sedaj prisiljeni

biti skupaj moramo znati omogočiti tudi

podporo in odmor drug drugemu, si med

seboj prisluhniti predvsem pa pomagati in

upoštevati medsebojne želje.

Če potrebuješ kakšno idejo pa nama kar piši 😉